Odločila sem se, da napišem ta članek, ker je bilo leto v Miss Hope žalostno in polno slovesa.
V zadnjem letu smo se v Miss Hope poslovili od nekaj kužkov, ki so bili del naše zgodbe že od prvih dni.
Z njimi smo delili nešteto lepih trenutkov. Veselje ob prihodu, mahajoče repke, radovedne smrčke in tiste iskrene poglede, ki so vedno ogreli srce.
Vsak od njih je pustil svoj pečat v naših srcih, v spominih in v kotičkih trgovine, kjer jih bomo vedno pogrešali.
Takšen je cikel življenja. Vsaka zgodba se enkrat zaključi, a ljubezen, ki smo jo delili, ostane.
Naši kosmatinci žal živijo prekratko, vendar nas prav zato naučijo, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z njimi.
Ko hišni ljubljenček umre, se svet za trenutek ustavi. Vsak kotiček doma, vsaka navada in vsaka tišina nas spomnijo nanj. Za mnoge od nas so hišni ljubljenčki veliko več kot živali – so družina, prijatelji in bitja, ki nas razumejo brez besed. Ko odidejo, v nas ostane praznina, ki je ne more zapolniti nobena beseda.
A hkrati tudi toplina, ki nikoli ne izgine.
Ko izgubimo svojega ljubljenčka, je bolečina, ki jo občutimo, povsem naravna in človeška reakcija na izgubo.
Živali nas ne sodijo in nas imajo rade točno takšne, kot smo.
Njihova prisotnost je del vsakega dneva, od jutranjega pozdrava do zadnjega sprehoda zvečer.
Ko jih ni več, se vse spremeni. Tišina postane preglasna, rutina prazna.
V raziskavah so ljudje izgubo ljubljenčka uvrstili med najtežje življenjske dogodke, celo med pet najpogostejših vzrokov za depresijo. To pove veliko o tem, kako močno nas lahko prizadene.
Na žalost družba to bolečino pogosto podcenjuje.
Mnogi slišijo: »Bil je samo pes« ali »Vedno si lahko dobiš drugega.«
A tisti, ki so ljubljenčka resnično imeli radi, vedo, da izguba ni nič manjša kot katera koli druga.
Je bitje, ki nas je spremljalo v dobrem in slabem, brez besed, a z največjo možno predanostjo.
Mnogi slišijo: »Bil je samo pes« ali »Vedno si lahko dobiš drugega.«
A tisti, ki so ljubljenčka resnično imeli radi, vedo, da izguba ni nič manjša kot katera koli druga.
Vsakdo žaluje po svoje, a pogosto se pojavijo podobni občutki.
Zanikanje in šok: težko sprejmemo, da ga ni več. Ob vračanju domov nas zadene tišina in praznina.
Žalost in nemoč: naravna posledica bolečine, ki nas prevzame.
Jeza: na bolezen, na veterinarja, na usodo ali nase.
Krivda: občutek, da bi lahko naredili več, še posebej, če smo morali sprejeti odločitev o evtanaziji.
Najpomembneje je, da si dovolimo čutiti. Solze, jeza in spomini, vse to je del procesa.
Zadrževanje čustev bolečine ne odžene.
Pomaga, če se pogovorimo z nekom, ki razume – s prijateljem, družinskim članom ali strokovnjakom.
Izražanje čustev, pisanje in spomini pomagajo, da bolečino spustimo in jo počasi sprejmemo.
Lep način za ohranjanje spomina je, da ustvariš album fotografij, napišeš pismo svojemu ljubljenčku ali doniraš zavetišču v njegov spomin. Ti drobni rituali pomagajo, da spomin živi naprej in da bolečina počasi dobi svoj miren prostor v srcu.
Žalovanje ni bolezen. Je proces, ki se sčasoma spremeni – iz solz v hvaležnost, iz bolečine v spomin.
Nekega dne pogledaš staro fotografijo in se nasmehneš.
Ne zato, ker ne boli več, ampak ker si hvaležen, da si to ljubezen sploh lahko doživel.
Ko nas ljubljenček zapusti, se zdi, kot da se je ustavil čas.
A ko minejo dnevi in se bolečina počasi umiri, začnemo razumeti, da se ljubezen nikoli zares ne konča – samo spremeni obliko.
Ostane v spominih, v vonju njegove odeje, v fotografijah in v drobnih navadah, ki nas spomnijo nanj.
In vsakič, ko se nasmehnemo ob teh mislih, v resnici še vedno čutimo njegovo prisotnost, le na drugačen način.
Ljubljenček, ki ga izgubimo, postane del nas.
Nauči nas sočutja, potrpežljivosti, brezpogojne ljubezni in hvaležnosti za male trenutke.
Čeprav ga ne moremo več objeti, nam ostane nekaj še bolj dragocenega – spomin, ki nas greje in uči, da je bila ta ljubezen pravi dar.
In ko pride čas, da v življenje pride nova kosmata duša, ta ne zamenja tiste, ki je odšla, samo nadaljuje zgodbo ljubezni, ki se nikoli ne konča.
